Članek

Metilensko modrilo in terapija izpostavljanja: zakaj je uspešno učenje pomembno

Metilensko modrilo in terapija izpostavljanja: zakaj je uspešno učenje pomembno

Predstavljajte si, da dve osebi zaključita enako sejo izpostavljanja zaradi klavstrofobije. Prva odide mirna. Strah ob koncu zadnje ponovitve je skoraj ničeln. Druga odide vznemirjena. Strah ob koncu je še vedno velik. Obe nato vzameta enako kapsulo. En mesec pozneje je mirni osebi bolje, vznemirjeni pa slabše. Isto zdravilo, isti odmerek, nasprotna izida.

O tem poroča literatura o metilenskem modrilu in ugašanju strahu. Zdravilo ni delovalo kot pomirjevalo, ki neposredno zmanjšuje strah. Delovalo je kot podpora konsolidaciji, ki okrepi tisto, kar so možgani obdelovali po seji. Kadar je seja privedla do učenja ugašanja strahu, so poznejši preizkusi pokazali manj strahu. Kadar ni, je korist izginila, trend pa je kazal v nasprotno smer. Ta članek primerja poskuse na živalih z raziskavo terapije izpostavljanja pri ljudeh, da ta razlika ostane jasna.

Ugašanje je novo učenje, ne izbris

Pri pogojevanju strahu se nevtralen dražljaj povezuje z neprijetnim dogodkom, dokler že sam dražljaj ne sproži otrplosti ali izogibanja. Pri učenju ugašanja se nato dražljaj večkrat predstavi brez tega dogodka. Posameznik se nauči nekaj novega: dražljaj v tem okolju ne napoveduje več nevarnosti. Stara povezava ni izbrisana. Tekmuje z novo in se lahko povrne ob spremembi konteksta, sčasoma ali po opomniku. Raziskovalci te povratke imenujejo obnovitev, spontano okrevanje in ponovna vzpostavitev.

Zaradi tega tekmovanja je čas uporabe pomemben. Spojina, dana pred sejo, lahko med njo spremeni zaznavanje ali tesnobo. Spojina, dana po seji, tega ne more. Vpliva lahko le na konsolidacijo, večurni proces, ki stabilizira svežo spominsko sled. Vse v nadaljevanju temelji na tej razliki.

Štiri faze učenja ugašanja strahu: učenje strahu, seja ugašanja, obdobje konsolidacije po seji, v katerem so dali metilensko modrilo, ter poznejše preverjanje v istem in novih kontekstih.

Diagram prikazuje štiri faze. Učenje poteka v drugi fazi. Metilensko modrilo se uporabi v tretji. Uspeh se preverja v četrti, po možnosti v drugačnem kontekstu kot pri učenju, saj je odsotnost strahu zgolj v prostoru, kjer poteka terapija, le omejeno uporabna.

Kaj so najprej pokazale podgane

Izhodišče je bil poskus o ohranjanju spomina. Gonzalez-Lima in Bruchey sta podgane s pogojevanjem naučila otrpniti ob tonu, ugasnila odziv in jim nato po vsaki seji vbrizgala metilensko modrilo ali fiziološko raztopino. Odmerek je bil 4 mg/kg intraperitonealno, prvič 30 minut po ugašanju, nato pa so ga ponavljali pet dni. Podgane, ki so prejele metilensko modrilo, so ob tonu med poznejšimi preverjanji manj otrpnile: skupno približno za polovico manj, pri zadnjih preverjanjih pa približno petino toliko kot kontrolne podgane. Otrplost pred tonom ter splošne mere gibanja in plašnosti se niso razlikovale. Boljše ohranjanje spomina je bilo povezano z večjo aktivnostjo citokrom oksidaze, kazalnika mitohondrijske energijske zmogljivosti, zlasti v prefrontalnih predelih, vključno s sprednjo infralimbično, dorzalno in medialno frontalno ter lateralno orbitalno skorjo. Avtorja sta to razumela kot presnovno podporo konsolidaciji v nevronskih vezjih, ki shranjujejo spomin na ugašanje.

Druga raziskava na podganah je preverjala, ali se učinek ohrani pri živalih, ki so nagnjene k neuspešnemu ugašanju. Wrubel in sodelavci so uporabili podgane s prirojeno nemočjo, linijo, predlagano kot model dovzetnosti za vztrajen strah. Te podgane so strah usvojile normalno, vendar ga skoraj niso ugasile; njihove krivulje otrplosti so ostale ravne, medtem ko so pri kontrolnih podganah upadale. Po enem mesecu so bile živali s prirojeno nemočjo še pet dni izpostavljene samo tonu, vsak dan pa je temu sledilo 4 mg/kg metilenskega modrila ali fiziološke raztopine. V kontekstu ugašanja je zdravilo spremenilo le malo. Ob vrnitvi v prvotni kontekst usvajanja strahu pa je bila obnovitev strahu v skupini z metilenskim modrilom občutno manjša. Za terapijo izpostavljanja je to pomemben izid, saj bolniki potrebujejo izboljšanje, ki se prenese tudi v druga okolja.

Nato so raziskovalci opredelili pogoj, ki omejuje učinek. Auchter in sodelavci so preizkusili podgane, selektivno vzrejene za visoko, nizko ali povprečno sposobnost ugašanja, in jim takoj po seji ugašanja dali eno injekcijo. Metilensko modrilo je zmanjšalo poznejšo ponovno vzpostavitev strahu samo pri podganah, ki so v tej seji uspešno ugasile strah, kar so opredelili kot uspešnost približno 0.2 standardnega odklona nad povprečjem vzorca. Pri podganah z neuspešnim ugašanjem zdravilo ni imelo učinka. Vzporedni postopek priklica spomina, ki mu je sledilo ugašanje, je pomagal ne glede na uspešnost seje. To je pokazalo, da je bil neuspeh značilen za skupino, ki je prejela zdravilo, in ne lastnost živali. Načelo, ki so ga navedli avtorji, je ključno za to področje: sredstvo za krepitev konsolidacije utrdi omrežje, ki je bilo dejavno, zato je uspešno učenje pomembno.

Preizkus pri ljudeh: ena seja izpostavljanja zaradi klavstrofobije

Klinična raziskava je protokol s podgan prenesla na ljudi tako neposredno, kot dopušča etika. Telch in sodelavci so 42 odraslih z izrazitim klavstrofobičnim strahom naključno razporedili v skupino z metilenskim modrilom ali placebom, ki so ga prejeli šele po eni seji izpostavljanja. Seja je obsegala šest petminutnih izpostavljanj z ležanjem v majhni zaprti komori, skupaj 30 minut. Povprečna najvišja raven strahu se je s 73 od 100 pri prvem izpostavljanju zmanjšala na približno 24 pri zadnjem. Odmerjanje se je začelo takoj po seji: skupno 260 mg metilenskega modrila, razdeljenih v tri kapsule s približno šest- do deseturnimi presledki, da bi zajeli obdobje konsolidacije. Dokazi pri ljudeh o metilenskem modrilu pri depresiji in tesnobi to preskušanje umeščajo v širši kontekst; ostaja edini kontrolirani poskus s terapijo izpostavljanja.

Vnaprej določeno vprašanje ni bilo, ali zdravilo v povprečju presega placebo. Preverjali so, ali je učinek odvisen od preostalega strahu ob koncu šestega izpostavljanja. Bil je. Po enem mesecu so pri preverjanju v drugi komori bolniki, ki so sejo končali brez strahu, dosegli povprečno najvišjo raven strahu približno 11 ob metilenskem modrilu in približno 30 ob placebu. Pri bolnikih, ki so sejo končali z ravnjo strahu približno 47, je bil vzorec obraten, približno 33 proti 17, čeprav je šlo pri tem obratu za trend in ne za trdno ugotovitev. V skupini z metilenskim modrilom je višja raven strahu ob koncu seje napovedovala višjo raven strahu po enem mesecu; v skupini s placebom te povezave ni bilo.

Druga ugotovitev podpira razlago, povezano s spominom. Udeleženci so v komori zaznali tudi nevtralne podrobnosti, številke in lokacije, ki si jih niso imeli razloga zapomniti. Po enem dnevu se priklic ni razlikoval, po 30 dneh pa si je skupina z metilenskim modrilom zapomnila približno dvakrat toliko podrobnosti. Avtorji so oba rezultata razlagali skupaj: metilensko modrilo po seji je izboljšalo ohranjanje spomina na učenje ugašanja, kadar je do ugašanja prišlo, in na podrobnosti konteksta ne glede na to. To je skladno s splošnim učinkom na konsolidacijo in ne z neposrednim pomirjevalnim učinkom.

Primerjava med vrstami

RaziskavaPreiskovanci in zasnovaOdmerek in čas uporabeKljučni rezultat
Gonzalez-Lima in Bruchey, 200416 običajnih podgan, pogojevanje s tonom in nato ugašanje4 mg/kg IP, 30 min po vsaki seji, 5 dniManj otrplosti ob tonu pri poznejših preverjanjih; brez sprememb otrplosti pred tonom ali mer gibanja; ohranjanje spomina povezano s prefrontalno citokrom oksidazo
Wrubel in sod., 2007Podgane s prirojeno nemočjo in ravnimi krivuljami ugašanja4 mg/kg IP, 30 min po vsaki od 5 dnevnih sej s tonomMalo sprememb v kontekstu ugašanja; veliko zmanjšanje obnovitve strahu ob vrnitvi v kontekst usvajanja
Auchter in sod., 201784 podgan, vzrejenih za visoko, nizko ali povprečno sposobnost ugašanja4 mg/kg IP takoj po ugašanjuZmanjšana ponovna vzpostavitev strahu samo pri podganah z uspešnim ugašanjem; priklic, ki mu je sledilo ugašanje, je pomagal ne glede na uspešnost
Telch in sod., 201442 odraslih s klavstrofobijo, ena 30-min seja izpostavljanja260 mg peroralno, razdeljeno čez približno 12 do 20 h po sejiPo 1 mesecu v novi komori je bila korist odvisna od strahu ob koncu seje: boljši izidi po mirnih zaključkih, trend slabših izidov po zaključkih z veliko strahu; priklic naključno zaznanih podrobnosti konteksta se je po 30 dneh podvojil

Tabela jasno pokaže vzorec. V vseh štirih raziskavah je odmerjanje potekalo po seji. V obeh raziskavah, zasnovanih za preverjanje te interakcije, je korist povezana z uspešnostjo seje. Prenos v nov kontekst so preverjali v dveh poznejših raziskavah in ga ugotovili v obeh, kar je klinično pomembna smer.

Kako razumeti te dokaze brez pretiranih sklepov

Najprej ločite učenje od trenutnega odziva. Strah, izmerjen med sejo, odraža odziv ob podpori: terapevt je prisoten, komora je znana, pravila so jasna. Strah, izmerjen mesec pozneje v novi komori, odraža tisto, kar se je ohranilo. Metilenskega modrila niso nikoli preizkušali kot sredstva, ki bi olajšalo doživljanje seje. Preizkušali so ga kot sredstvo, ki bi utrdilo njen spominski učinek.

Drugič, upoštevajte omejitve vzorca. Dvainštirideset udeležencev, večinoma mladih študentov, ena seja izpostavljanja, ena fiksna shema peroralnega odmerjanja in signal v smeri škodljivega učinka, ki ni dosegel statistične značilnosti, pomenijo dokaz mehanizma, ne protokola zdravljenja. Širše raziskave metilenskega modrila na celicah in živalih ter vprašanja glede odmerjanja in varnosti pojasnjujejo, zakaj se nobena ugotovitev o konsolidaciji ne bi smela prenesti v samozdravljenje. Že samo tveganje interakcij s serotoninom, dokumentirano v literaturi o motnjah razpoloženja, izključuje nepremišljeno uporabo. Avtorji preskušanja so predlagali uporabo po seji le ob pogoju, da je bila seja uspešna, ne pa rutinskega odmerjanja.

Tretjič, trditve o mehanizmu naj ostanejo ozko opredeljene. Metilensko modrilo v nizkih odmerkih podpira mitohondrijsko dihanje, raziskave na podganah pa povezujejo ohranjanje spomina s citokrom oksidazo v prefrontalni skorji. To podpira razlago o energijsko zahtevnem procesu konsolidacije, ne pa trditve, da spojina izbriše strah. Bralci, ki presojajo trditve o posameznih boleznih, lahko uporabijo merila iz našega vodnika za branje raziskav o metilenskem modrilu: vprašajte se, kaj so se preiskovanci naučili, kdaj so prejeli zdravilo, kje so preverjali ohranjanje spomina in ali kontrolni pogoji izključujejo spremembo gibanja ali izhodiščne tesnobe.

Pošten povzetek je kratek. Po uspešnem ugašanju je metilensko modrilo, dano po seji, izboljšalo ohranjanje spomina pri podganah in v eni raziskavi pri ljudeh s klavstrofobijo. Po neuspešnem ugašanju ni pomagalo in je morda utrdilo napačno spominsko sled. Izboljšanje spomina ni isto kot zmanjšanje strahu. Kateri spomin se okrepi, določa seja, ne kapsula.

Google AdSense