Članek
Ali metilensko modrilo povzroča raka? Kaj kažejo toksikološke študije

Metilensko modrilo je v dolgotrajnih poskusih na živalih pokazalo znake nastanka tumorjev, v več laboratorijskih testih genetskih poškodb pa pozitivne rezultate. Te ugotovitve zahtevajo pozornost. Ne določajo verjetnosti, da bo oseba po določeni izpostavljenosti razvila raka.
Ocena IARC, objavljena leta 2016 je metilensko modrilo uvrstila v skupino 3, kar pomeni, da njegove rakotvornosti za ljudi ni bilo mogoče razvrstiti. Delovna skupina ni imela podatkov o raku pri ljudeh in je dokaze iz študij na živalih ocenila kot omejene. Skupina 3 ne pomeni, da je neškodljivost dokazana. Prav tako ugotovitev pri živalih ne pomeni, da je vsaka izpostavljenost pri ljudeh dokazano vzrok raka.
Tri vprašanja, ki zahtevajo ločene odgovore
Rakotvornost se nanaša na razvoj tumorjev. Dolgotrajna študija na živalih lahko zazna vzorce tumorjev po določeni izpostavljenosti. Genotoksičnost se nanaša na poškodbe genetskega materiala ali z njimi povezane celične dogodke. Pozitiven test mutacij predstavlja opozorilni signal, vendar ne meri neposredno števila primerov raka pri ljudeh. Tveganje za ljudi se nanaša na verjetnost škode v dejanskih pogojih izpostavljenosti.
Ta vprašanja zahtevajo različne meritve. Štetje bakterijskih mutantov, pregled krvnih celic miši in diagnosticiranje tumorjev pri obdukciji niso medsebojno zamenljivi izidi. Prav tako poskus zdravljenja, ki pokaže, da snov poškoduje rakave celice, ne dokazuje, ali lahko ponavljajoča se izpostavljenost sproži nastanek tumorjev v zdravem tkivu. Ločena razprava o metilenskem modrilu v raziskavah raka obravnava trditve o zdravljenju.
Primerjava študij: dejanske kronične izpostavljenosti
Osrednji poskus je uporabil trihidrat metilenskega modrila, dan v 0.5% vodni metilcelulozi z oralno gavažo, torej z odmerjeno aplikacijo po cevki v želodec. Vsaka skupina z določenim odmerkom v kronični študiji je vključevala 50 samcev in 50 samic vsake vrste. Aplikacija je potekala pet dni na teden dve leti, v skladu s poročilom o študiji Auerbacha in sodelavcev.
Tabela ohranja zaključke NTP za posamezne vrste. Količine so miligrami preizkušanega materiala na kilogram telesne mase živali na dneve odmerjanja in niso priporočila za ljudi. Živali z ničelnim odmerkom so prejemale nosilec.
| Model | Skupine odmerkov, mg/kg | Pot uporabe in trajanje | Zaključek NTP in relevantna ugotovitev |
|---|---|---|---|
| Samci podgan F344/N | 0, 5, 25, 50 | Oralna gavaža; pet dni/teden; dve leti | Nekaj dokazov: povečalo se je število adenomov celic pankreatičnih otočkov ter skupno število adenomov/karcinomov. |
| Samice podgan F344/N | 0, 5, 25, 50 | Enak razpored | V teh pogojih ni bilo dokazov o rakotvornem delovanju. |
| Samci miši B6C3F1 | 0, 2.5, 12.5, 25 | Oralna gavaža; pet dni/teden; dve leti | Nekaj dokazov: povečalo se je število karcinomov tankega črevesa ter skupno število adenomov/karcinomov. Povezan je bil morda tudi maligni limfom. |
| Samice miši B6C3F1 | 0, 2.5, 12.5, 25 | Enak razpored | Dvoumni dokazi: mejno povečanje malignih limfomov. |
»Nekaj dokazov« je kategorija NTP za pozitivno eksperimentalno ugotovitev z manjšo dokazno močjo kot »jasni dokazi«. »Dvoumno« opisuje negotovo ugotovitev. Te kategorije izražajo moč dokazov, ne odstotka tveganja ali razvrstitve glede na moč rakotvornega delovanja.
Rezultat pri samcih podgan ni kazal enakomerno naraščajočega stopničastega vzorca. Adenom ali karcinom pankreatičnih otočkov se je pojavil pri 4/50 kontrolnih živalih ter pri 9/50, 14/50 in 8/50 živalih ob naraščajočih odmerkih. Objavljeni članek poroča o statistični značilnosti samo pri srednjem odmerku. Zato preprosta zgodba o premem naraščanju ni točna; to pa ne dokazuje, da je bil najvišji odmerek zaščitni. Adenom je benigni tumor, medtem ko je karcinom maligni. Kombiniranega izida se ne sme opisovati, kot da bi bil vsak prešteti tumor rak.
Zakaj se različni povzetki zdijo protislovni
Trenutne informacije za predpisovanje zdravila PROVAYBLUE navajajo ugotovitve na trebušni slinavki pri samcih podgan, vendar pri miših ne opisujejo neoplastičnih ugotovitev, povezanih z zdravilom. Raziskovalni članek navaja, da povečanja neoplazem pri miših niso bila statistično značilna, hkrati pa opozarja na pozitivne trende. NTP je mišim kljub temu dodelil zgoraj prikazane kategorije.
Analiza študij na živalih IARC pojasnjuje pomembno statistično razliko: ugotovitve na črevesju pri samcih miši so pokazale značilne trende glede na odmerek, vendar posamezne skupine z odmerki v parnih primerjavah s kontrolnimi skupinami niso bile statistično značilne. Preizkušanje splošnega vzorca pri različnih odmerkih se razlikuje od ločenega preizkušanja vsake skupine. Bralci naj ohranijo navedbo vira in njegovo formulacijo, namesto da bi vse te ugotovitve skrčili na »miši so razvile raka« ali »študija na miših je bila negativna«. Nobena od njih ne podaja izmerjene stopnje raka pri ljudeh.
Primerjava študij: izidi genetskih poškodb
Oddelek o genetski toksikologiji v tehničnem poročilu NTP 540 opisuje drugačen sklop poskusov. S9 je laboratorijska zmes, ki vsebuje jetrne encime in se uporablja za modeliranje presnovne aktivacije. Njena prisotnost celičnega testa ne spremeni v študijo izpostavljenosti celotnega organizma.
| Testni sistem | Dejanski pogoji izpostavljenosti | Merjeni izid in rezultat |
|---|---|---|
| Testi bakterijskih mutacij, druga preizkušana serija | Salmonella: 0.25–150 µg/plate; E. coli: 0.25–1,500 µg/plate; z in brez S9 iz podganjih jeter | Povečano število mutacij v preizkušanih sevih. |
| Gojene celice jajčnikov kitajskega hrčka | Testiranje izmenjave sestrskih kromatid je vključevalo 0.17–2.5 µg/mL brez S9, do 5 µg/mL s S9; testiranje kromosomskih aberacij je uporabilo 4.7–22 µg/mL | Pozitivni rezultati za izmenjavo in kromosomske aberacije. |
| Samci miši, akutni poskus | Ena intraperitonealna injekcija: 25, 50 ali 150 mg/kg; vzorci po 48 urah | Brez povečanja mikronukleiranih eritrocitov v kostnem mozgu ali krvi. |
| Samci in samice miši, ponavljajoči se poskus | Oralna gavaža: 25, 50, 100 ali 200 mg/kg; pet dni/teden tri mesece | Brez povečanja mikronukleiranih eritrocitov v periferni krvi. |
Mikronukleus je majhno dodatno jedrno telesce, ki lahko odraža lom kromosoma ali izgubo kromosoma med celično delitvijo. Negativen test krvnih celic odgovarja na to določeno vprašanje v teh vzorčenih celicah. Ne more izključiti vseh vrst poškodb DNK v vseh organih. Nasprotno pa pozitiven test na gojenih celicah ne pove, kakšno koncentracijo so dosegla tkiva posameznika.
Informacije za predpisovanje prav tako beležijo ta splošni vzorec: pozitivni bakterijski testi in testi na gojenih celicah ter negativni testi mikronukleusov pri miših. Če metilensko modrilo preprosto označimo kot »genotoksično« ali »negenotoksično«, zavržemo informacije, pomembne za razlago.
Kaj to pomeni za izpostavljenost pri človeku
Študije ne določajo potrjenega dnevnega praga, ki bi bil glede tveganja za raka varen za ljudi. Deljenje odmerka za podgane s faktorjem telesne mase ne bi razrešilo razlik v absorpciji, presnovi, poti uporabe, pogostosti izpostavljenosti ali trajanju skozi življenje. Rezultat bi bila pretvorjena količina, ne dokaz varnosti.
Dveletni poskus z gavažo in kratkotrajno intravensko zdravljenje pod zdravniškim nadzorom obravnavata različna vprašanja. Ta razlika preprečuje neposredno številčno ekstrapolacijo; ne izniči pa ugotovitev pri živalih. Koristna ocena se začne z natančno spojino in formulacijo, količino, potjo uporabe, pogostostjo, trajanjem in razlogom za uporabo. »Nekaj kapljic« ne pove niti koncentracije niti izmerjenega volumna.
Če je bilo metilensko modrilo uporabljeno iz zdravstvenega razloga, same ugotovitve o tumorjih ne morejo določiti, ali so koristi tega zdravljenja pretehtale njegova tveganja. Če se razmišlja o ponavljajoči se izbirni uporabi, se neizmerjenega dolgoročnega tveganja za raka ne sme opisovati kot ničelnega. Neposrednejša vprašanja, vključno z medsebojnim delovanjem zdravil in dovzetnostjo za hemolizo, so obravnavana v neželenih učinkih in kontraindikacijah.
Za nadaljnje branje uporabite raziskovalno knjižnico za razlikovanje študij na ljudeh od poskusov na živalih in celicah. Bistveno vprašanje pri vsakem članku je, kakšno izpostavljenost je preizkušal in kateri izid je dejansko meril.