Članek

Metilensko modrilo pri operaciji pilonidalnega sinusa: dokazi o prikazu kanalov in ponovitvah

Metilensko modrilo pri operaciji pilonidalnega sinusa: dokazi o prikazu kanalov in ponovitvah

Pilonidalni sinus je kanal pod kožo v bližini trtice, pogosto s stranskimi vejami, ki jih je med operacijo težko videti. Operacija ni uspešna, kadar obolelo tkivo ostane neodstranjeno, zato kirurgi potrebujejo zanesljiv način, da pred izrezom najdejo vsako vejo. Vbrizganje metilenskega modrila v odprtino sinusa obarva sistem kanalov modro in kirurgu omogoči viden prikaz, ki mu lahko sledi.

Ta prikaz je pripomoček za vizualizacijo, ne zdravljenje. Razlika je pomembna, ker literatura o uporabi metilenskega modrila pri operacijah pilonidalnega sinusa prepleta dve različni vprašanji. Prvo je, ali barvilo natančno označi vse obolelo tkivo. Drugo je, ali imajo bolniki, pri katerih je bilo med operacijo uporabljeno barvilo, čez leta manj ponovitev bolezni. Barvilo lahko pri mikroskopskem preverjanju ne izpolni prvega merila, vendar je v klinični praksi vseeno povezano z boljšimi izidi, ali pa obratno. Dve objavljeni raziskavi, ki ju pri tej temi najpogosteje navajajo, odgovarjata vsaka le na eno od teh vprašanj, z različnima zasnovama in različnim spremljanjem.

Kaj želi kirurg videti

Barvilo si predstavljajte kot oznako na skriti strukturi. Kirurg skozi kožno odprtino vbrizga modro tekočino, počaka, da se razširi po povezanih kanalih, nato pa izreže obarvano tkivo. Vse, česar barvilo ni doseglo, oziroma vsako obolelo tkivo, ki nikoli ni bilo povezano s kanalom, v katerega je bilo barvilo vbrizgano, ostane neobarvano in ga je mogoče spregledati.

Zato lahko neodvisno druga od druge nastopijo tri težave. Barvilo morda ne zapolni vsake veje. Kirurg morda ne odstrani vsega obarvanega tkiva. Tkivo zunaj obarvane meje pa lahko še vedno vsebuje mikroskopske bolezenske spremembe. Spodnji raziskavi obravnavata različne dele te verige, zato njunih rezultatov ni mogoče združiti v skupno povprečje.

Bralcem, ki primerjajo operativne tehnike, bodo morda koristili tudi širši pregled kirurške uporabe metilenskega modrila ter ločene razlage o tem, kako se obarvanje z barvilom razlikuje od zdravljenja tkiva in kako se ponovitev bolezni opredeljuje in meri.

Dolgoročne ponovitve: opazovalna kohorta

Dokazi o ponovitvah izhajajo iz retrospektivne kohortne raziskave, o kateri so Doll in sodelavci poročali v reviji International Journal of Colorectal Disease. Naslov članka neposredno navaja glavni rezultat, dolgoročno spremljanje uporabe metilenskega modrila pri akutni pilonidalni bolezni pa traja precej dlje kot pri večini kirurških raziskav.

Raziskovalci so identificirali 1,960 bolnikov, ki so bili med letoma 1980 in 1996 prvič operirani zaradi pilonidalne bolezni v treh nemških vojaških bolnišnicah, nato pa jih izbrali 247 za podrobno telefonsko spremljanje. Povprečno spremljanje je trajalo približno 15 let, z razponom približno od 9 do 25 let. Večino populacije so sestavljali mladi moški iz vojske. Kirurške tehnike so se razlikovale: približno dve tretjini bolnikov sta imeli izrez z odprtim celjenjem, ena četrtina izrez s primarnim zaprtjem v srednji črti, preostali pa marsupializacijo.

Izpostavljenost je bila preprosto opredeljena: pri 197 bolnikih so na začetku operacije vbrizgali metilensko modrilo za označitev sistema kanalov, pri 50 pa ne. Uporaba barvila je bila opisana kot enkratno previdno vbrizganje, brez navedbe koncentracije ali prostornine. Uporaba ni bila naključno določena. Kirurgi so barvilo veliko pogosteje izbrali pri kronični bolezni s fistulami kot pri akutnih abscesih in pogosteje ob večjem številu odprtin sinusov, zato sta se skupini razlikovali že na začetku.

Ponovitev bolezni so ocenjevali z vnaprej določenim telefonskim vprašalnikom. Bolnike so šteli med tiste s ponovitvijo le po začetnem zaceljenju, če pozneje ni bilo poškodbe predela trtice in je bil izpolnjen bodisi en trdni kriterij (zdravniška diagnoza, ponovni rez ali izrez, nov sinus, dlake v odprtini, gnojni izcedek) bodisi dva mehka kriterija (rdečina, oteklina, bolečina, izcedek).

Neprilagojeno število ponovitev v celotnem obdobju je bilo 32 od 197 pri uporabi barvila (16 odstotkov) v primerjavi s 15 od 50 brez barvila (30 odstotkov). Kaplan-Meierjeve ocene po 20 letih, ki upoštevajo različno dolžino spremljanja, so znašale približno 20 odstotkov z barvilom in 38 odstotkov brez njega, z vrednostjo p pri testu log-rank 0.018. V multivariabilnem Coxovem modelu so avtorji za uporabo barvila navedli razmerje, podobno razmerju obetov, 0.45. Večina ponovitev se je pojavila v petih letih, nekatere pa šele 17 let po operaciji, zato je dolgo spremljanje pomembno pri trditvah o metilenskem modrilu in ponovitvah pilonidalne bolezni.

Vzorec po podskupinah zahteva previdnost. Pri akutni bolezni z nastajanjem abscesov so bile 20-letne ocene približno 19 odstotkov z barvilom in 43 odstotkov brez njega, vendar razlika pri le 79 bolnikih ni dosegla statistične značilnosti (p = 0.078). Pri kronični bolezni so bile ocene približno 19 odstotkov v primerjavi s 24 odstotki (p = 0.35), kar v bistvu pomeni, da razlike ni bilo mogoče dokazati. Skupno povezavo je torej določala podskupina, ki je bila premajhna za samostojen sklep, v raziskavi, kjer izbira obravnave ni bila naključna in je kontrolna skupina štela le 50 bolnikov.

Enako pomembno je, česa ta raziskava ne pokaže. Ni merila natančnosti prikaza kanalov, ni primerjala histologije med operacijami z barvilom in brez njega ter ni podala uporabne primerjave med uporabo in neuporabo barvila glede zapletov rane ali časa celjenja. Dokazuje povezavo med uporabo barvila in manj dolgoročnimi ponovitvami v eni zgodovinski kohorti, ne pa tega, da je zmanjšanje povzročilo barvilo. Vpliv motečih dejavnikov zaradi indikacije, razlike med časovnimi obdobji in mešanica tehnik ostajajo odprta vprašanja.

Kaj barvilo dejansko obarva: raziskava parnih vzorcev

Druga raziskava neposredno obravnava vprašanje prikaza kanalov, vendar je njeno zasnovo mogoče zlahka napačno razumeti. Idiz in sodelavci so objavili raziskavo, ki so jo poimenovali prospektivno randomizirano preskušanje, histopatološko raziskavo parnih vzorcev pri izrezu pilonidalnega sinusa, vodenem z metilenskim modrilom, pa še vedno včasih navajajo kot randomiziran dokaz. Register preskušanj za isto raziskavo navaja eno skupino brez razporejanja in brez slepljenja, zato je ustrezna opredelitev prospektivna raziskava z eno skupino in parnimi vzorci znotraj posameznega bolnika, ne randomizirana primerjava uporabe barvila z njegovo neuporabo.

Sodelovalo je triintrideset bolnikov z nezapleteno primarno boleznijo. Akutno vnetje, absces in ponovljena bolezen so bili izključeni, zato je ta populacija skoraj nasprotje akutne podskupine, v kateri je Dollova raziskava nakazovala največji učinek. Vsak bolnik je skozi vsako odprtino sinusa prejel vsaj 4 mL metilenskega modrila pod zadostnim tlakom, da je barvilo iztekalo iz kanala. Kirurg je nato vse modro tkivo skupaj z odprtino sinusa izrezal kot en vzorec (skupina 1), pregledal preostalo votlino in ločeno izrezal morebitno makroskopsko sumljivo neobarvano granulacijsko tkivo kot drugi vzorec (skupina 2).

Patolog, ki ni poznal razvrstitve vzorcev, je v obeh vzorcih ocenil pet mikroskopskih značilnosti: povečane dlačne mešičke, razpršene keratinske lamele, vnetno infiltracijo, dlačna stebla in fibrozo.

Barvilo je zajelo območja z najizrazitejšimi bolezenskimi spremembami, vendar ni označilo njihove celotne meje. Nepravilnosti so bile pogoste tudi v neobarvanem drugem vzorcu: povečani mešički v 31 od 33, keratinske lamele v 29 od 33 in vnetje v 30 od 33 vzorcev. Najjasnejšo razliko so predstavljala dlačna stebla, prisotna v 29 od 33 obarvanih vzorcev, vendar le v 5 od 33 neobarvanih. Povprečne ocene izraženosti so bile pri vsaki značilnosti višje v obarvanem tkivu. Preprosto povedano: modra meja je označila središče bolezni, ni pa zajela vsega histološko nenormalnega tkiva.

Tudi ta sklep omejujeta dve okoliščini. Drugi vzorec ni bil sistematičen vzorec vsega neobarvanega tkiva. Odvzet je bil le, kadar je kirurg opazil sumljivo granulacijsko tkivo in se odločil za dodatni izrez, zato je vzorčenje prednostno zajelo najbolj sumljiva neobarvana območja in ne omogoča izračuna dejanske občutljivosti ali deleža lažno negativnih rezultatov pri prikazu kanalov z barvilom. Poleg tega raziskava ni poročala o nobenem kliničnem izidu: ne o stopnji ponovitev, ne o stopnji okužb, ne o stopnji razprtja rane in ne o času celjenja. Mikroskopska nepravilnost zunaj modrega roba je nadomestni kazalnik, ne dokaz, da bi se pri teh bolnikih bolezen ponovila.

Primerjava obeh raziskav

Doll in sod., 2008Idiz in sod., 2014
ZasnovaRetrospektivna opazovalna kohorta, nerandomizirana primerjava uporabe barvila z neuporaboProspektivna raziskava z eno skupino, parni vzorci znotraj posameznega bolnika
Bolniki247, mešanica akutne in kronične bolezni, vojaške bolnišnice33, samo nezapletena primarna bolezen
Protokol uporabe barvilaEnkratno vbrizganje, odmerek ni navedenNajmanj 4 mL na odprtino, koncentracija ni navedena
Glavni izidPonovitev, ocenjena z vprašalnikom, povprečno 15 letPreostale mikroskopske bolezenske spremembe zunaj meje barvila, brez kliničnega spremljanja
Izidi glede raneNi uporabne primerjave uporabe barvila z neuporaboNiso navedeni
Glavni rezultat20-letna stopnja ponovitev približno 20% z barvilom v primerjavi z 38% brez njegaNeobarvano tkivo je še vedno nenormalno, čeprav so spremembe manj izrazite

Teh vrstic ni mogoče združiti v eno skupno presojo. Kohortna raziskava meri klinični izid skozi desetletja, ne da bi preverjala natančnost prikaza kanalov. Raziskava parnih vzorcev pod mikroskopom preverja popolnost prikaza, ne da bi merila kakršen koli klinični izid. Nobena ni randomizirana primerjava operacije, vodene z barvilom, z operacijo brez takšnega vodenja, ki bi zajela tako ponovitve kot izide glede rane; takšnega preskušanja v tem paru raziskav ni.

Za vsakogar, ki se s kirurgom pogovarja o možnostih uporabe metilenskega modrila pri pilonidalnem sinusu, zato ostajajo tri utemeljene trditve. Prvič, ena dolgotrajna, vendar nerandomizirana raziskava povezuje uporabo barvila z manj ponovitvami, predvsem pri akutnih oblikah, ob precejšnji negotovosti. Drugič, ena majhna mehanistična raziskava kaže, da obarvanje z barvilom podcenjuje histološki obseg bolezni, ne da bi pokazala, da dodatne mikroskopske najdbe povzročajo ponovitve. Tretjič, nobena raziskava ne podpira trditev o okužbi rane, hitrosti celjenja ali stopnjah zapletov pri operaciji, vodeni z barvilom, saj nobena ni merila teh primerjav.

Praktično vprašanje za posvet je zato ozko usmerjeno: ali kirurg glede na načrtovano tehniko (odprto celjenje, zaprtje ali reženj) uporablja barvilo za iskanje kanalov in kako ravna s sumljivim neobarvanim tkivom na robu votline? Dokazi kažejo verjetno, vendar nedokazano povezavo barvila s ponovitvami ter dokumentirano omejitev njegove uporabe kot anatomskega označevalca. Vse, kar presega to, je ekstrapolacija.

Google AdSense